"Moj brat je umrl zelo osamljen, njegovo telo vsega skupaj ni več zmoglo" (iskrena izpoved Slovenke)

"Imela sem izjemno lepega, pametnega, sposobnega brata, a vse to je začelo bledeti, dokler ga heroin ni ubil,"

... je naši novinarki povedala Alenka Artnik, ki se tistega težkega obdobja, ko je bila še deklica – brat je bil od nje starejši 10 let – spominja, kot da bi bilo v nekem drugem življenju.

"Bilo je zelo težko. Trde droge je začel jemati pri 15 ali 16 letih. O tem se takrat še ni govorilo, moja starša sta bila prva, ki sta javno spregovorila o tem, kako je živeti z otrokom, ki je zasvojen z drogami. Iskali smo rešitev in on je bil prvi iz Slovenije, ki je šel v Don Pierinovo komuno blizu Rima. Tam si je telo in glavo očistil drog in se kmalu preselil v komuno na Tajskem, kjer je skrbel za nekaj krav in koz ter užival v eksotiki in očiščenih mislih. Užival je v komuni, mi pa smo bili nanj zelo ponosni. Ko je bil star kakih 19, 20 let, se je vrnil domov. Žal se doma ni znašel in zelo hitro je zapadel nazaj v odvisnost. Najprej je pri delu še pomagal očetu, ki je imel svoje podjetje, potem je malo delal in malo ne. Starša sta se zelo bala za naju s sestro, in ker je brat izjemno hitro začel spet propadati, sta zahtevala, da gre na svoje. Najprej je imel punco – skupaj sta gojila ljubezen do drog, a umrl je sam, zelo osamljen, njegovo telo vsega skupaj preprosto ni več zmoglo …"

• Znana Slovenka spregovorila o odvisnosti od marihuane (njeno sporočilo bi morali slišati VSI!)

• "Nisem se zasvojila z drogo, sem bila pa zasvojena z njim" (resnična izpoved o tem, kako je, če ljubiš 'bad guyja")

• Poznaš razliko med ljubeznijo in čustveno odvisnostjo?

"Življenje je z menoj imelo drugačne načrte" (iskrena izpoved Maje Kenda)

Svojo zgodbo z drogami nam je zaupala tudi Maja Kenda, ki je življenje iz krempljev heroina odločno vzela v svoje roke in danes skupaj s partnerjem v vodi Center dih v Kopru, v katerem pomaga ljudem tako, da jih usmerja k ponovnemu ravnovesju telesa, uma in duha.

Preberi njeno zgodbo:

"Moja pot z drogami se je začela zelo zgodaj. Pri 13 letih sem v takratni svoji 'odrasli' družbi prvič poskusila marihuano. Pred tem seveda cigareto. Nato se je radovednost nadaljevala. Nisem se spraševala, ali je prav ali ne, enostavno je bilo to del moje takratne družbe. Naslednji je prišel na vrsto trip, še zdaj se spomnim halucinacij.

Gledala sem se v ogledalo in videla popačen obraz, poln migajočih živali, podobnih malim kačam. Heroin je prišel na moj jedilnik pri 16 letih, v srednji šoli. Želela sem biti pomembna, odrasla, zanimiva. S takratno prijateljico sva se odločili, da poskusiva beli magični prah.

V šoli je bilo vse dostopno. Vse droge. Vedeli sva, kje bova dobili heroin.

Bili sva vznemirjeni. Uauuuu, se nama je zdelo fajn. Odšli sva v bližnji lokal in si naredili prvi črtici. Zvili sva bankovec v tulec, ga ustavili v nosnico in močno povlekli. Beli prah se je začel topiti po nosni votlini in že je bil tu blažen, topel občutek, zaradi katerega se spet in spet vračamo po novo dozo. Vsaj na začetku.

S takratnim fantom sva si delila trenutke zadetosti in se pri tem podpirala. Izkušnje z iglo nisem imela, za kar sem res hvaležna višji sili.

Po prvi izkušnji sem želela še. Najprej je bilo to enkrat mesečno, nato enkrat tedensko, nato večkrat tedensko in zadnjega pol leta, preden sem končala suženjstvo heroinu, vsak dan. Postala sem odvisna, tako telesno kot psihično.

Nisem veliko razmišljala o tem, da bi nehala uživati heroin, a življenje je imelo zame druge načrte.

Nekega večera me je mama zasačila, ko sem zakinkala v postelji in imela robo ob sebi. Želela je videti, kaj imam. Nisem se mogla izmakniti, zlagati, kot že neštetokrat, navzven sem namreč delovala pridno, hodila sem v šolo, doma sem pomagala pri opravilih. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z menoj.

Živela sem v lastni kletki laži. Takrat pa je prišla resnica na dan. Stara sem bila okoli 20 let. Od tistega trenutka se je moje življenje obrnilo na glavo, v pozitivno smer. Še danes mi ni jasno, kako mi je to uspelo.

Doma sem povedala, da je bilo to samo trenutno, niso vedeli, da je heroin v mojem življenju že štiri leta. Ko me je zalotila mama, sem delala pripravništvo v trgovini. Spominjam se, da me je treslo, vse me je bolelo, a sem vseeno hodila v službo.

Nisem imela sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjala, vse sem reševala sama, ker nisem želela priznati, da sem odvisna, nisem se hotela izpostaviti. Sama sem prebrodila telesno krizo. Če bi se zdaj vrnila v tisto obdobje, bi si vsekakor poiskala pomoč, zaupala bi svojo stisko, dala iz sebe vso bolečino.

Sama sem šla skozi to 'sranje'. Jaz pravim, da se je pri meni zgodil čudež. V trenutku, ko me je mama 'dobila', sem se poslovila od heroina in od drog. Nikoli, nikoli, nikoli nisem več pomislila na heroin, na to, da bi se zadela.

Zame je to čudež, ker poznam veliko drugačnih, tragičnih zgodb znancev odvisnikov oz. bivših odvisnikov. Dano mi je bilo iti skozi pekel in se nato povzdigniti proti svetlobi. Začela sem hrepeneti po drugačnem življenju. Postavila sem si nove prioritete: spoštovanje, iskrenost, odgovornost ...

Hrepenela sem po notranji rasti, izpolnitvi. Z majhnimi koraki, dan za dnem, sem se spreminjala, se še vedno spreminjam. Spoznavam lastne potrebe, kdo nisem in kaj želim postati. Spraševala sem se. In ko se sprašuješ, prej ali slej dobiš odgovor.

Eden od odgovorov je bil: ti si odgovorna za svoje življenje. Zato zavihaj rokave, ne bodi žrtev, ne smili se sama sebi, ne pomanjšuj se ... In zavihala sem rokave. Spoznala sem, da se moram soočati sama s seboj, s svojimi strahovi in bolečino, svojimi vzorci in prepričanji.

Odvisnik postaneš, ker nosiš v sebi veliko rano, bolečino, ker se ne znajdeš v tem svetu, nisi samozavesten, ne živiš v stiku s seboj, se nimaš rad ...

Danes nase, na svet gledam z drugačnimi očmi. Danes, ko nastopi težava, težek izziv, se z njim soočim. Ne bežim in se ne pretvarjam, da ga ni. Pogovorim se s partnerjem, s prijateljico, uporabim eno od tehnik, ki mi pomagajo, da se sprostim, da čim bolj umirjena najdem rešitev. In vedno obstaja rešitev, če si le dovolim videti. Vedno!

Ko se spomnim tistih let, se mi zdi, kot da to nisem bila jaz. Kot da je to doživljala, živela neka druga Maja. Danes vem, da sem morala iti skozi to izkušnjo, da me je stisnila v kot in streznila.

Bila sem postavljena pred dejstvo (tega se sicer nisem zavedala), ali bom živela ali ne. In izbrala sem življenje. Moja duša je imela še veliko načrtov z mano. Ker na življenje gledam zelo pozitivno, danes menim, da se je to zgodilo z velikim razlogom: da se obrnem vase, začnem živeti sebe, sprejemati sebe tako, kot sem ...

To je bil dolgoletni proces, ki bo trajal do konca življenja. Prav zaradi te izkušnje in še mnogo drugih pa danes bolje razumem sočloveka, kar je pri mojem delu ključnega pomena.

Vsem puncam, ki se soočate z odvisnostjo, svetujem, da se pogovorite z nekom, ki vas bo razumel, morda z nekom, ki je šel skozi enako izkušnjo, naj bo to usposobljena oseba. Ko se odločiš nehati uporabljati drogo, je najpomembneje, da si resnično pripravljena narediti ta korak, zgoditi se mora 'klik v glavi'.

Včasih se moramo dobesedno dotakniti dna, preden razumemo, kaj se z nami resnično dogaja, in nato narediti korak v smeri spremembe. Dokler se to ne zgodi, bo droga prevladala. Da se boš lahko postavila nazaj na noge, potrebuješ varen, stabilen prostor. Veliko lažje je, če imaš podporo družine, ne pa potuhe – to je razlika!

Mladim puncam svetujem, da se učite od starejših, ki so zdravi, notranje in zunanje uspešni, si nato od naučenega ustvarite lastno mnenje, da verjamete vase, sledite svojim sanjam, da ne pozabite na kakovosti, kot so spoštovanje, iskrenost, srčnost, zaupanje vase, da ste vredne živeti srečno, lepe, kot ste.

Na voljo imate tudi različne prakse, ob katerih se lahko razvijate, med njimi je tudi joga, kjer razvijate samodisciplino telesa in uma, zato vas spodbujam, da redno, vsakodnevno čuječe in s pozornostjo vadite, se razvijate. Pojdite ven na sveži zrak, pojdite v naravo in črpajte energijo, lepoto, znanje in moč od nje. Za spremembo sta potrebna čas in redno delovanje.

Prav zaradi tega sem tudi sama razvila trimesečni mentorski program proti stresu Zlati dih, prek katerega ženskam pomagam, jih usmerjam, da ponovno zaživijo kakovostno in srečno življenje z manj stresa. To počnem skozi različne prakse: joge, somatike, dihalnih tehnik. Znanje črpam iz različnih dragocenih tradicij, kot so joga, kitajska tradicionalna medicina, ajurveda, čuječnost (MBSR, MBCT), tantra, ter različnih sodobnih pristopov."

Več o tem, kje lahko poiščete pomoč pri zasvojenosti si lahko prebereš TUKAJ.

Fotografije: Osebni arhiv

Preberi še: Psihologi razkrivajo: Za odličen odnos z otroki so potrebne le 3 MINUTE na dan

Priporočamo tudi: Želiš imeti popolno ljubezensko življenje? Samo TO stvar spremeni (takoj zdaj!)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ