Kaj bi si mislila, če bi ti profesor predlagal: "Draga gospodična, vpišite se v dramsko seks ... oprostite, sekcijo"? Se mu je zgolj zareklo ali gre v njegovem lapsuzu iskati kakšne globje, prikrite pomene?
Sigmund Freud bi verjetno sklepal, da je do teh spodrsljajev prišlo zato, ker je neka potlačena misel iz podzavesti prodrla v zavest avtorja napake, tvojega profesorja pa bi temu primerno posadil na kavč in ga dodobra izprašal o otroštvu, njegovih občutkih do študentk, odnosih z mamo in ženo.
Pa to danes še velja?
Navkljub priljubljenosti Freudovega pogleda na jezikovne spodrsljaje je stroka odtlej že naredila še kakšen korak dlje in mimo priljubljene
Lapsuzi kot bananini olupki
Spodrsljajem se praktično ne moremo izogniti.
Na vsakih 1000 besed se zgodita ena ali dve jezikovni napaki, ki se jima po latinsko reče lapsus linguae. Ker v povprečju izgovorimo 150 besed na minuto, do napake pride na vsakih 4–6 minut govorjenja. Če pri vsem tem upoštevamo, koliko časa porabimo za govorjenje, lahko sklenemo, da naredimo kakšnih petnajst spodrsljajev na dan.
Stroka si je edina, da pogostost lapsuzov vnaša dvom v Freudovo razlago jezikovnih spodrsljajev.
Freudov sodobnik, filolog Rudolf Meringer, je napake med govorjenjem primerjal z bananinimi olupki, ki ležijo na cesti. Trdil je, da so govorni spodrsljaji plod banalnih in naključnih zamenjav zaporedja glasov in slogov znotraj besed ali stavkov. Menil je, da je napaka samo napaka, ki ne razkriva nič globokega, kar bi bilo skrito v osebi, ki jo je izgovorila. Čeprav nas je mnoge strah, kaj si bodo mislili drugi, če bomo namesto keks rekli seks, sodobna znanost Meringerjeve razlage ceni bolj od Freudovih.
Zgolj semantičen preskok
Še več. Novejše raziskave so skrivnost spodrsljaja poiskale kar v nevronskih krogih, v katerih nastaja govor, in v načinu, kako možgani misli pretvarjajo v besede.
Gary Dell, profesor lingvistike in psihologije z Univerze v Illinoisu, tako meni, da Freudovim teorijam o potlačenih mislih in čustvih ne gre verjeti. Pravi, da je Freud to teorijo zasnoval na podlagi naknadnih tolmačenj majhnega števila napak pri govorjenju in tako ravnal skrajno malomarno. Sprašuje se, kje so dokazi, da so njegovi bolniki napake naredili zaradi potlačenih misli.
Dell trdi, da spodrsljaji nastajajo ob prepletanju številnih mrež, iz katerih izvira govor. Te mreže so semantična, leksikalna, slovnična in fonološka, njihovi elementi (pomeni, besede, slovnica in glasovi) pa včasih iz ene na drugo mrežo preidejo na napačnih koncih.
Vzroki za te napačne prehode niso potlačene želje ali notranji konflikti, temveč trenutne okoliščine, v katerih govorimo. Te okoliščine lahko predstavljajo sosedne besede, tisto, kar smo izgovorili tik pred spodrsljajem, ali tisto, kar smo nameravali izreči takoj za njem. Zmede nas lahko tudi tisto, kar slišimo ali vidimo, na primer v časopisu, ki leži na mizi.
Več o tej zanimivi temi si lahko prebereš na povezavi Kaj v resnici pomenijo lapsusi?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
