Kakšno je bilo otroštvo v osemdesetih!

25. 5. 2014
Kakšno je bilo otroštvo v osemdesetih!

V osemdesetih je bilo otroštvo precej drugačno od otroštva današnjih nadobudnežev. O tem, kako zelo drugačno, pa si preberi v nadaljevanju ...

V osemdesetih letih so otroci z veseljem delali kup stvari, ki bi jih danes kot starši svojim otrokom takoj prepovedali.

Takole se je otrok osemdesetih spominjal svojega otroštva:

  • 1. Huh, nihče ni v resnici razmišljal o otoških sedežih. Vsi so pač mislili, da je luknja med sprednjima sedežema le zato, da imamo tam naslonjeno glavo za lažjo komunikacijo s starši in kontrolo nad radiem.
  • 2. Bili smo popolnoma nedosegljivi – od konca šola do večerje nihče ni vedel, kje smo. Danes bi o izginotju že pred mrakom obvestili policijo.
  • 3. Brez razmisleka smo doma in v avtu vdihovali: 50 % kisika in 50 % cigaretnega dima.
  • 4. Vsi smo bili prepričani, da je faktor 4 več kot dovolj močna zaščita pred soncem.
  • 5.  Posebna dogodivščina je bila vožnja v prtljažniku, če je bilo treba naenkrat prepeljati na kakšen piknik več otrok. In, ja – družbo smo lahko delali domačemu psu.
  • 6. Največja sreča je bilo sedeti v dedkovem ali očkovem naročju in voziti avto. Neskončno veselje prvih užitkov šofiranja.
  • 7. Z užitkom smo jedli debele kose čajne salame, in to z ovitkom vred.
  • 8. Zagotovo je imelo vsako igrišče vsaj eno razmajano gugalnico, kateri se je ob vsakem nihaju iz tal dvignila vsaj ena noga. In, ja – divje skakanje iz gugalnice, in to naravnost na beton ali v blato.
  • 9. Čelade? Nihče ni nosil čelade, prvi čudaki, ki so nosili čelade, so veljali za najhujše piflarje, ki morajo svoje piflarske možgane zaščiti pred poškodbami.
  • 10. Sami. Vse smo delali sami od trenutka, ko smo šli prvi razred. Sami smo hodili v šolo, prečkali največje ceste in raziskovali okolico. Sami smo bili doma, če smo bili bolni, ali je imel mami popoldne kakšne nujne opravke. Vsi so vedeli, da smo sami, in nihče se ni bal, da bi kdo vedel, da smo sami. Nevarnosti nismo videli na vsakem koraku, kaj šele pri sosedih.
  • 11. Brez strahu (in brez vednosti staršev) smo plezali na drevesa, skakali čez skale in stopnice, divjali smo po mestnih ulicah in gozdovih ... Ni bilo ovir za naša kolesa in naše glavice brez čelad.
  • 12. Z lahkoto smo v trgovino očetu skočili po cigarete in kakšno steklenico piva.
  • 13. Kot pravi partizani in Nemci smo se streljali s plastičnimi naboji. Če ni bilo plastike, so bile odlične ostre palice, ki z lahkoto komu iztaknejo oči, a mi smo z njimi bili prave bitke. Saj ste se igrali ravbarje in žandarje, ne?
  • 14. Varnostni pasovi? Japajade! Nihče na zadnjem sedežu ni bil pripet, kaj šele na prvem.
  • 15. Pravzaprav pozabite na varnostne pasove – otroci smo večkrat ležali čez oba sedeža ali pa kar na tleh pod zadnjimi sedežu. Nihče se ni vznemirjal, niti policija ne.
  • 16. Nihče ni najemal profesionalnih varušk. Zdi se, kot da so bili nekoč vsi otroci v vrtcu, popoldne pa so bili starši doma in niso potrebovali varušk. Tisti, ki niso bili v vrtcu, so bili seveda pri babici.
  • 17. Otroci so z veseljem počakali v avtu, medtem ko je mama skočila v trgovino. Danes je to že skoraj tak greh kot otroka praktično prepustiti zakonom ulice.
  • 18. Druženje s prijatelji od jutranjega vzhoda do sončnega zahoda. V žepu nismo imeli telefonov in na nogah nismo imeli čevljev. 

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"