"Nekateri odzivi Slovencev so me razočarali" (resnično o tem, kaj pomeni biti ženska, ki nosi burko)

Burka je muslimansko žensko oblačilo, ki telo pokriva od glave do tal, na predelu oči pa ima pogosto mrežasto tkanino.

Velja za najbolj konservativno od vseh islamskih tančic, med katere sodijo še nikab (tančica, ki prekrije celoten obraz razen oči, po navadi se čez nikab nosi tudi ruta, ki pokriva celotno telo), čador (enodelna tančica, ki pokriva žensko od glave do prstov na nogah, odkrite so lahko le roke in obraz) in hidžab (naglavna ruta).

Vse več evropskih držav razpravlja o prepovedi nošenja burk. V Franciji in Belgiji prepoved že velja.

Tudi v Sloveniji so potekale razprave o prepovedi nošenja muslimanskih pokrival, vendar se ta ni uresničila.

Na plaži v Nici so v poletnih mesecih policisti muslimanko prisilili, da je slekla burkini (kopalke za muslimanke).

Po tem dogodku je novinarka splitskega časnika želela osebno preveriti odzive na burkini v Splitu.

Bila je pozitivno presenečena, saj ni doživela nobenih nevšečnosti, ampak je bila deležna komplimentov. Na plaži so jo občudovali ženske in moški. Odzivi so torej različni.

Angleška novinarka Tanya je želela odkriti, kako se počutijo ženske, ki nosijo burko, zato se je oblečena v burko sprehajala po londonskih ulicah.

Nosila jo je tri dni in nenehno jo je spremljal strah pred odzivi ljudi. Njen strah je bil popolnoma upravičen. Ljudje so jo zmerjali ali pa so se ji smejali. Ponoči se je celo bala za lastno varnost.

Njena predstava o tem, kaj pomeni biti ženska, ki nosi burko, se je po tej izkušnji zelo spremenila.

Začetno navdušenje se je spremenilo v sočutje in strah za ženske, ki se morajo nenehno spopadati z grožnjami, predsodki in nasiljem.

Strah med muslimankami je upravičen, saj so vse pogosteje žrtve nasilja.

To je spoznala tudi Tanya, ki ji je pri nakupu burke pomagala muslimanka, ki živi v sosednji ulici.

Po njeni zaslugi se je kmalu vrnila iz trgovine, oblečena v burko.

Najprej je bila nekoliko presenečena nad svojo podobo, ko je uzrla svoj odsev v izložbi, in nekoliko jo je bilo strah odziva ljudi.

Napotila se je v bližnjo kavarno, kjer se ni počutila prijetno, čeprav ni nihče komentiral njenega videza. Pomislila je, da bi se najraje skrila na stranišče.

Na poti iz kavarne je srečala muslimanko v tančici, ki jo je pozdravila s Selam alejkum, kar pomeni 'mir naj bo s teboj'.

Zelo ji je bila hvaležna za prijazne besede, vendar je kmalu ugotovila, da nošenje burke ne prinaša vedno miru.

Ženski, ki jo je srečala, je bilo ime Sajda in zaupala ji je izkušnje različnih žensk.

Ena od njih je nekoč odšla s svojo hčerko na otroško igrišče in neki moški je za njo kričal 'teroristična prasica, izgini iz moje države' in naščuval psa, naj ju napade.

Po tem incidentu je odšla na policijo, vendar niso ukrepali. Njena dveletna hči pa je več mesecev od groze kričala. To ni bil edini primer izkazovanja sovraštva.

Neka ženska je bila na avtobusu žrtev verbalnega nasilja, saj ji je mlajši fant rekel, da je 'grda teroristka, ki naj se vrne nazaj v svojo državo'.

Namesto da bi ji drugi potniki stopili v bran, so mu ploskali. Šofer avtobusa ni ukrepal, ona pa je objokana izstopila na naslednji postaji.

Tudi Tanya je doživela različne izkušnje. Starejša ženska ji je rekla, da je nagnusna in predrzna.

Mlajši moški jo je vprašal, ali lahko dobi njeno številko, pozneje pa se ji je skupaj s prijatelji smejal in se norčeval iz nje. Več žensk je svoje otroke skrilo pred njo, skupina žensk v nekem lokalu pa se ji je smejala, ko je šla mimo njih.

Nekateri so jo zaničevali, ignorirali ali pa so jo celo nadlegovali. Deležna je bila tudi sočutnih, prijaznih pogledov neznancev, kar dokazuje, da se ljudje različno odzivajo na nošenje burke in niso vsi polni sovraštva.

Za Tanyo je bila izkušnja neprijetna, vendar je po njeni zaslugi izkusila strah, s katerim se neupravičeno vsakodnevno soočajo ženske.

Spoznala je, da si ne zaslužijo trpeti ponižanja in sovraštva. Vsakdo si namreč zasluži, da se počuti kot človek.

Po takšni izkušnji sodeč namreč lahko pomislimo, da ne drži rek Obleka naredi človeka, temveč lahko obleka zaradi kritik in žaljivk odvzame človeku občutek, da je človek.

Kakšen odnos pa imamo do nošenja ženskih muslimanskih pokrival Slovenci?

Maha Ahmed iz Jemna, ki živi v Mariboru od leta 2014, mi je zaupala svojo izkušnjo.

V Sloveniji se počuti zelo dobro. Vse dni v tednu dela, ob koncu tedna pa poučuje arabščino. Naučila se je govoriti slovensko, da se lahko znajde v vsakdanjem življenju. Spoznala je veliko ljudi in med njimi je našla tudi prijatelje.

Na vprašanje, ali jo ljudje gledajo drugače, ker nosi hidžab, mi pritrdi, vendar se ji to ne zdi nič neobičajnega.

“To me ne moti. Toda kadar ljudje strmijo vame in šepetajo za mojim hrbtom, kot da sem iz drugega planeta, se počutim neprijetno.

Veliko ljudi me sprašuje o nošenju hidžaba. Ne moti me, če mi ljudje zastavljajo vprašanja, saj to vodi do medsebojnega razumevanja, ki je pomembno, če želimo sobivati, vendar so bila nekatera vprašanja nesramna in nevljudna.”

Maha je doživela neprijetno izkušnjo, ko se je nekega večera z možem sprehajala po Mariboru.

“Nekdo je za nama nesramno vzklikal: Allahu akbar. S tem izrazom nimam težav, saj pomeni 'Bog je velik'. Toda kadar nemuslimani kričijo Allahu akbar na negativen način, lahko to pomeni norčevanje iz naše vere ali pa gre za namigovanje, da nismo zaželeni tukaj.”

To ni bila edina negativna izkušnja.

“Nekoč sva z možem želela sosedom izročiti novoletne čestitke, vendar eden od sosedov ni želel odpreti vrat in nama je rekel, naj izgineva. Nekateri odzivi Slovencev so me razočarali, saj si kot tujka prizadevam za vključitev v novo okolje in skušam pozitivno prispevati k družbi.

Toda kadar te domačini ne sprejmejo, je težko postati del družbe. Že eno leto delam v Šentilju in v Ljubljani kot prevajalka za begunce in pogosto so me policisti, vojska in drugi ljudje zamenjali za begunko in celo kričali name. Toda obstajajo tudi ljudje, ki so me pohvalili zaradi nošenja hidžaba in mi rekli, da je zelo lep.”

Maha si želi, da bi bili Slovenci bolj odprti za sprejemanje drugih kultur, in verjame, da je to mogoče.

“S prepoznavanjem dobrih značilnosti druge kulture se namreč učimo. Vsaka kultura ima dobre in slabe značilnosti. V slovenski družbi sem opazila veliko dobrih lastnosti, ki sem jih vključila v svoje življenje, in verjamem, da lahko Slovenci ravnajo podobno, saj bi s sprejemanjem drugih kultur obogatili svojo državo.

Za preprečevanje širjenja predsodkov pred nošenjem muslimanskih oblačil je pomembno ozaveščanje o tem, zakaj ženske nosijo oblačila, ki prekrivajo telo.

Podobe, ki jih vidimo v medijih, so namreč zavajajoče. Muslimane se pogosto sodi po določenih državah, kjer veljajo strogi zakoni, kot sta Savdska Arabija in Iran, kjer morajo biti tudi nemuslimanske ženske pokrite.

Veliko ljudi razume nošenje rute in drugih muslimanskih oblačil kot način zatiranja in omejevanje svobode žensk.

Toda prekrivanje telesa ni obveza, ampak svobodna izbira.

Pomembno je razlikovati med islamskimi državami in islamsko religijo, saj ne smemo soditi vere po obnašanju, pravilih in ljudeh iz določenih držav.

Za odpravljanje predsodkov je pomembno, da se ljudje pogovarjajo z muslimani, saj veliko Slovencev še sploh ni srečalo ali govorilo z osebo muslimanskega rodu. Izobraževanje, komunikacija in razumevanje so temeljnega pomena za povezovanje različnih kultur v Sloveniji,” pravi Maha.

Dodaja, da si podobno kot drugi tujci ne želi biti obravnavana drugače, ampak želi biti del slovenske družbe. “To pa je mogoče doseči tako, da ustvarjamo prijateljstva ne glede na to, kakšna oblačila nosimo.”

Nina Marin, ki je zaposlena na društvu Odnos, kjer izvajajo program pomoči pri integraciji za osebe z mednarodno zaščito že od leta 2013, ima vpogled v odnos večinskega prebivalstva pred begunsko krizo in med njo.

Na vprašanje, ali se ji zdi, da sovraštvo do tujcev narašča po begunski krizi, pravi:

“Ne morem trditi, da sovraštvo narašča. Morda je bilo prej le bolj prikrito in se je kazalo na drugačen način. V sodobnosti govorimo o odklonilnem rasizmu, ki se v nasprotju z odkritim in neposrednim kričavim rasizmom kaže predvsem z izogibanjem stikov.

Migranti, zlasti begunci, so pri nas marginalne skupine, ki pogosto nimajo široko razvejene so­cialne mreže. Po raziskavah sodeč begunci pravijo, da se pri nas počutijo varni, a ne nujno tudi dobrodošli. V času begunske krize so se stvari še poslabšale. Politični in medijski diskurz sta ves čas poudarjala vidik varnosti in begunce prikazovala kot 'druge'.

Strokovni delavci, kot najbrž tudi begunci sami, se srečujemo s strahom, nerazumevanjem in predvsem nepoznavanjem njihove situacije.

Ves čas je prisotno ločevanje med nami in njimi. Na žalost se je odklonilen odnos ponovno začel kazati na bolj neposredne načine. Doslej sem spoznala le primere, kjer je šlo za verbalno nasilje, ki pa ga ne smemo podcenjevati.

Selektivna izbira novic in sovražni govor, ki je postal nekaj vsakdanjega, se mi zdita zelo skrb vzbujajoče dejstvo današnjega časa,” poudarja Nina Marin, ki verjame, da ljudje potrebujejo predvsem več informacij in osebnega stika. “

Potrebno je zavedanje, da begunci bežijo pred vojno in preganjanjem.

Ko enkrat spoznaš osebne zgodbe ljudi, ko izveš, zakaj so pobegnili, kakšna je bila njihova pot in s koliko ovirami se srečujejo vsak dan znova v življenju v slovenskem okolju, potem se zaveš, da so pred teboj izredno močni ljudje, od katerih se lahko veliko naučimo.”

Nina se pri svojem delu srečuje z ljudmi iz različnih kultur.

“Nekatere ženske so zakrite, nekatere ne. Zunanji videz in izbor oblačil je izbor vsake posameznice, pri čemer nima naglavna ruta nobene zveze z zatiranjem. Ženska je lahko odkrita in je lahko še vedno v zelo podrejenem položaju v odnosu do moškega.

To se ne dogaja samo v oddaljenih kulturah, ampak tudi v naši. Neenakost v družbi reproduciramo vsi, a je najlažje s prstom kazati na ‘drugega’, ki postaja dežurni krivec za vse.

Upam, da okolje sprejme dejstvo, da že ves čas živimo v večkulturni družbi, kjer ima vsakdo tudi pravico do izbire svojih oblačil. Šele, ko bomo zares sprejemali drug drugega in se naučili živeti drug z drugim, pa lahko govorimo o medkulturnosti.”

NOŠENJE BURKE V RAZLIČNIH DRŽAVAH

• Francija

Francija je leta 2011 postala prva evropska država, ki je prepovedala nošenje burk. Takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy je nošenje nikabov in burk označil za kratenje pravic žensk, ki živijo v posvetni Franciji.

• Belgija

Francija in Belgija sta edini evropski državi, kjer velja prepoved nošenja pokrival, ki prekrivajo obraz. Belgijski zakon določa, da si nihče ne sme v tolikšni meri zakriti obraza, da ne bi bil prepoznaven.

• Nemčija, Avstrija, Švica

Nemški notranji minister je podprl uvedbo delne prepovedi nošenja burk na nekaterih javnih krajih in v vladnih poslopjih. Razprava o prepovedi nošenja burk poteka tudi v Avstriji. Pričakuje se, da bodo Švicarji o prepovedi burk odločali na referendumu.

• Združene države Amerike

V Združenih državah nošenje burke ni prepovedano. Ženske lahko nosijo burko kjerkoli želijo. Odstraniti jo je treba le, če se fotografirajo za osebno izkaznico ali vozniško dovoljenje. Na plažah je zelo priljubljeno nošenje burkinija.

Te zanima, kako smo v resnici strpni Slovenci? Rezultate ankete najdeš TUKAJ!

Besedilo: Danaja Lorenčič in Tanya Gold
Fotografije: Liz Gregg, John Frost Newspapers, Getty Images, The Guardian, Tanya Goldslike, Unsplash.com/Ifrah Akhter

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere