Ko sem sinoči ugledala tragično fotografijo malega 3-letnega Aylana, z glavo v pesku, naplavljenega na obalo, sem se glasno razjokala. In čeprav nisem verna v krščanskem smislu, sem molila.
Fotografija je last organizacije Europe Says OXI
Ko sem bila majhna, me je moja oma naučila Oče naš. Rekla je, da mi bo prišlo prav v življenju, ko mi bo resnično hudo in ko bom želela za kaj pomembnega prositi.
Na Oče naš sem se obrnila sinoči.
Zaprla sem oči, polne solz, in molila - s fantkom v mislih. "Prosim, da mu je sedaj bolj lepo, kot mu je bilo na tem svetu, in da ga ni več strah. In oprosti, mali fantek, ker nismo pravočasno naredili pravih stvari. Lepo počivaj, mali Aylan."
Nato sem šla v otroško sobo, priprla vrata, da je svetloba s hodnika padala na moja lepa, speča fanta. Manjši, leto in pol stari medvedek je spal na trebuhu, tako mirno, da še dihanja nisem slišala. Videti je bil tako zadovoljen, tako lep. Njegova polna lička so izdajala, kako lepo je pojedel večerjo, njegov mir na obrazku, da se čuti varnega, njegova rokica, ki sem se je previdno dotaknila, me je pomirila, da mu je toplo. Drugi, čudovito speči triletnik, je ležal na hrbtu. Že v trebuščku je imel angelski obrazek in še vedno je tako. Umaknila sem koder z njegovega čela in ga pobožala po laseh.
Po licih so mi stekle solze. Solze hvaležnosti, ker sta na varnem in sita. Ljubljena in zadovoljna. Jutri spet nasmejana, spet varna, spet ljubljena in sita. In hkrati me je v prsih peklensko stiskalo. Pred očmi sem imela fotografijo malega Aylana. Če bi se moja fanta rodila drugje, bi zdaj lahko onadva ležala v tistem pesku.
Kako ga je moralo biti strah! Kako ga je moralo zebsti. Kaj vse je moral prestati! Je bil sam v trenutku, ko je izdihnil? Koliko otrok je že končalo tako, koliko jih še mora?
"Fotografija, ki je pretresla Evropo!" je pisalo. "Fotografija, ki je KONČNO pretresla Evropo" pa je tisto, kar bi moralo pisati. Na tisoče jih je že umrlo na tej poti, na tisoče tam, kjer divja vojna. "Vsaj 20 trupel našli v tovornjaku." Ja, tako je to videti. Takšna je smrt. Takšna je stiska teh ljudi.
Mali Aylan, samo ena misel tolaži. Da tvoja smrt, smrt tvojega 5-letnega bratca in tvoje mamice ni bila zaman. Številkam si dal obraz. Zbudil, vsaj upam, še tiste, ki so iskali tisoč in en razlog, zakaj nismo dolžni pomagati in ukrepati.
Prepričana sem, da se nihče pri zdravi pameti ne bi odpravil na takšno pot, šel v takšno tveganje, če bi lahko dostojno in mirno življenje živel tam, kjer je doma.
Negativni, sovražni komentarji na temo beguncev me ne bolijo več tako zelo. Kajti ugotovila sem, da te besede ne morejo narediti toliko škode, kolikor lahko dobrega naredijo ljudje, ki imajo srce na pravem mestu. Ki se jih dotakne. Ki se zavedajo, da se v takšni situaciji lahko znajde vsak izmed nas.
Ko se bomo nekoč ozirali nazaj ... Bi bili raje v vrstah Schindlerja ali Hitlerja? Zase vem, da bi hodila raje v korak s prvim.
Sanja Macur
Sanjo spremljaj na Twitterju.
Begunskim otrokom lahko pomagaš preko Slovenca, Boruta Zajca, ki organizira pomoč za begunce, ki so pristali v Grčiji, s tem, da podpiraš politiko urejanja statusa sirskih beguncev, se odzivaš na dobrodelne akcije, organiziraš dobrodelna akcije, in podpreš begunce, ki bodo prispeli v Slovenijo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
%20pretresla%20Evropo){kind=link}