Nacionalna raziskava o nasilju v partnerskih odnosih in zasebni sferi je ugotovila, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega petnajstega leta starosti doživela eno od oblik nasilja.
Najpogosteje so ženske doživljale psihično nasilje, ki je spremljevalec vseh drugih oblik nasilja.
V odnosu, povzročitelj nasilja, s posesivnostjo, nadzorovanjem, žaljivkami, zmerljivkami, manipulacijo in preprečevanjem stikov z bližnjimi, želi pridobiti zadržati ali povečati moč in kontrolo nad žrtvijo.
Zaradi nasilja se samopodoba ženske razblini, saj žrtev nasilja začne verjeti, da si nasilje, zaradi svojega vedenja zasluži, kot ji to zapoveduje storilec.
Ženska nasilja nikakor ne zasluži, ne glede na to kaj stori oz. ne stori.
Za povzročanje nasilja je odgovoren povzročitelj nasilja in samo on se lahko odloči, da ga preneha povzročati. Problem se pojavi, ko ni intervencije ob psihičnem nasilju in ga nihče ne obsodi, tako, da se psihičnemu nasilju kaj kmalu pridružita fizično in/ali spolno.
Ženske povedo, da se je fizično nasilje začelo, ko se bile od povzročitelja še posebej odvisne, v času nosečnosti ali ob izgubi službe. Večina žrtev nasilja v družini odkrije, da partner kontrolira finance in da same s svojim denarjem ne razpolagajo, kar je ekonomsko nasilje.
Navadno žrtev psihičnega nasilja ne prepozna kot takega, ker verjame, da partnerjeva ljubosumnost izraža veliko ljubezen.
Nasilje se dogaja v zelo različnih družinah, ne glede na družben položaj ali etično pripadnost. Vsak izmed nas zagotovo pozna primer iz svojega okolja. Člani družine nasilje varujejo kot skrivnost, zaradi sramu in strahu, zato so ljudje nemalokrat presenečeni, ko pride do razkritja. Žrtve o nasilju težko spregovorijo in zaradi strahu svoje poškodbe pojasnjujejo s pogostimi padci.
Otroci so žrtve nasilja tudi ko nasilje opazujejo in so posledično zelo prestrašeni, lahko se vedejo agresivno in uporabljajo doma naučene nasilne vzorce.
Za preprečevanje nasilja je v prvi meri potrebno osveščanje.
Ko se z otroki, mladostniki in mladostnicami pogovarjamo o odnosih, ljubezni, spolnosti in družini, je dobro, da spregovorimo tudi o raznih oblikah nasilja. Mladim moramo pojasniti, da se morajo v zdravih odnosih počutiti spoštovane in sprejete, takšni kakršni so. Če jih partner ali partnerka poskuša spremeniti, jim zbuja občutke manjvrednosti, pričakuje, da delajo stvari proti svoji volji, je to znamenje za preplah.
Nasilje, ki ga opazimo, smo dolžni prijaviti pristojnim službam.
Če o nasilju ne spregovorimo, pristanemo na to, da se nadaljuje. Da se nasilje vzdržuje, smo odgovorni tudi opazovalci. Nasilje ni zgolj zadeva tistih, ki se jim dogaja, ampak je družben problem. Žrtve niso krive, da se jim nasilje dogaja, so pa odgovorne za svoje življenje in življenje svojih otrok. Kadar vidimo, da je nekdo trpinčen, mu moramo povedati, da sam ni kriv za to in da ima vso pravico, da poišče in dobi pomoč. Žrtve ne smemo pustiti same v stiski. Vsakdo ima pravico do življenja brez nasilja.
V Sloveniji imamo kar nekaj nevladnih organizacij s programi varnih hiš, ki pomagajo ženskam in otrokom žrtvam nasilja, a njihovo število še zdaleč ne zadošča potrebam.
V Društvu Ženska svetovalnica deluje Krizni center, kamor ženske napotijo centri za socialno delo, ginekološke ambulante, urgenca, policija ali pa se ženske, žrtve nasilja vanje zatečejo z otroki ali brez, ko so v akutni situaciji nasilja.
Kaj jim v Društvu ženska svetovalnica še lahko nudijo?
"Nudimo tudi psihosocialno pomoč ženskam, žrtvam nasilja. Kadar gre za akutno situacijo nasilja, se dogovorimo z žensko, da pride kadarkoli. Pripravimo varnostni načrt za odhod, dogovorjeni smo tudi s taksi službo za prevoz z namenom, da se ženske izognejo nevarnim situacijam. Ženski najprej damo prostor in čas, da sprejme nove okoliščine ter da zmore razmišljati in se odločati za nadaljne korake. Potem raziščemo, kaj se je dogajalo, kakšne so njene potrebe in potrebe otrok. Krizni center nudi vse primarne življenjske potrebščine, od hrane do oblek, plenic, zobnih ščetk, saj se nekatere ženske ne morejo pripraviti na odhod in ne morejo s sabo vzeti ničesar."
Številka Kriznega centra 031 233 211.
Za dodatne informacije pokliči 01 25 11 602 - Društvo Ženska svetovalnica.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
