29-letna Brittany Maynard, ki je namesto življenja v mukah raje izbrala zanjo bolj milostno smrt, je sprožila kup vprašanj in dilem okoli evtanazije.
29-letna Brittany Maynard, ki je na spletu začela kampanjo, s katero si je prizadevala, da bi bila evtanazija na voljo vsem Američanom, je 1. novembra umrla. Iz organizacije, ki pomaga na smrt bolnim, se je poslovila mirno, obkrožena z najbližjimi.
Brittany si zagotovo še pred nekaj leti ni predstavljala, da se bo morala od življenja posloviti tako zgodaj in predvsem na tak način. A kot je sama povedala za CNN, misli, da si zasluži, da si pri tako hudi bolezni, kot je možganski tumor, lahko sama izbere način, kako bo umrla. In želela je umreti z dostojanstvom.
Pol leta življenja
Brittany je aprila izvedela, da je pred njo le še pol leta življenja.
Odločila se je, da bo umrla dostojanstveno, zato se je iz Kalifornije preselila v Oregon, ki je ena od petih ameriških zveznih držav, kjer je dovoljena evtanazija. Brittany je nato na spletu začela kampanjo, s katero si je prizadevala, da bi bila evtanazija na voljo vsem Američanom.
"Želim si, da bi imeli vsi bolniki z rakom možnost, da umrejo pod svojimi pogoji in na dostojanstven način," je dejala.
V svojem zadnjem zapisu se je Brittany zahvalila vsem, ki so jo podpirali. "Ljudje, ki se znajo ustaviti in ceniti življenje. Ljudje, ki znajo biti hvaležni, to so ljudje, ki so lahko srečni. Če spremenimo način razmišljanja, lahko spremenimo svet. Vsem želim veliko miru in ljubezen."
Kaj je evtanazija?
Beseda evtanazija izhaja iz grščine in pomeni dobra smrt.
Ločimo aktivno, pasivno in neaktivno evtanazijo. Pri aktivni gre za izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika (npr. s smrtonosno injekcijo), pri pasivni za odrekanje dejavnostim, ki pacienta ohranjajo pri življenju (zavrne se operacija oziroma se pusti bolnika umreti 'naravno'), pri neaktivni pa za odklop z aparatur. Prostovoljna evtanazija poteka ob privoljenju pacienta ali njegovih sorodnikov, neprostovoljna pa brez omenjene privolitve. Ločimo še med evtanazijo in pomočjo pri samomoru, kjer zdravnik predpiše smrtonosna zdravila, vendar je pacient tisti, ki je odgovoren za to, da jih vzame. Pri evtanaziji je zdravnik tisti, ki da pacientu smrtonosni odmerek, da bi končal njegovo življenje.
Kje je evtanazija dovoljena?
Evropa
- Albanija je bila ena od prvih evropskih držav, ki je legalizirala evtanazijo leta 1999. Dovoljena je tudi pasivna evtanazija, kjer pacient ne more dati privoljenja (ker je npr. v komi), če vanjo privolijo trije družinski člani. Belgijski parlament je legaliziral evtanazijo septembra 2002. Med najbolj znanimi Belgijci, ki so jih evtanazirali, je bil letos znanstvenik in nobelovec Christian de Duve. Nizozemska je legalizirala evtanazijo in pomoč pri samomoru leta 2002.
- Luksemburški parlament je dokončno potrdil zakon o legalizaciji evtanazije marca 2009. V Švici je dovoljena pomoč pri samomoru, zato tja hodi umirat tudi mnogo Nemcev.
- Na Norveškem in v Veliki Britaniji evtanazija ostaja nezakonita, čeprav lahko negovalcu znižajo kazen, če je vzel življenje nekomu, ki je v to privolil in je bil neozdravljivo bolan, ali pa iz usmiljenja.
- V Sloveniji samomor z zdravnikovo pomočjo in evtanazija nista uzakonjena, je pa bolnikova osnovna pravica, da dobi paliativno oskrbo, ki bolniku lajša trpljenje oziroma telesne, psihične, socialne in druge težave neozdravljivo bolnim. V skrajnih primerih, ko teh težav ne morejo olajšati, bolnikom zdravniki ponudijo tudi paliativno sedacijo, ki dokazano ne pospešuje smrti, bolniku pa omogoča, da zadnje obdobje pred smrtjo, ki običajno traja nekaj dni, prespi.
Amerika
- Aktivna evtanazija je v večini zveznih držav v ZDA nezakonita, pomoč pri samomoru pa je zakonita v štirih državah: Washingtonu, Oregonu, Vermontu in Montani.
- Evtanazija v Mehiki je nezakonita, vendar lahko od januarja 2008 neozdravljivo bolni ali pa njihov najbližji sorodnik (če je pacient v nezavesti) zavrne nadaljnje zdravljenje za podaljšanje življenja v prestolnici Ciudad de Mexico in v dveh zveznih državah.
- Kolumbija je leta 2010 sprejela zakon, da nobeni osebi ni treba 'kriminalno odgovarjati, če vzame življenje neozdravljivo bolnemu pacientu, ki je dal jasno privoljenje za to'.
