Česa sem se naučila kot tujka (kolumna Anamarije Lukovac)

Lani sem se odločila za študijsko izmenjavo na Irskem, in čeprav je to izkušnja, ki bi jo bilo greh zamuditi, jo zadnje čase skoraj odsvetujem.

Ker mi je strla srce in mi v obraz vrgla dejstvo, da je svet kljub svoji majhnosti prevelik, da bi bila lahko povsod in z vsemi naenkrat.

Če sem iskrena, sama univerza ali proces študija v tujini ni bil razlog za mojo željo po semestru v tujini. Seveda sem si želela izboljšati svoje reference, a bolj kot to sem se želela naučiti živeti, stopiti iz svoje domačne škatlice, se bolj povezati s svetom in predvsem narediti kljukico na svojem seznamu ciljev, torej živeti na Irskem.

Dobrega izgovora za to, da se na študij v tujino ne bi odpravila, ni. Menim, da bi vsi morali vsaj enkrat v življenju živeti v tuji državi, študijska izmenjava pa je za to najbolj ugoden in udoben način.

Res je, da priprave nanjo zahtevajo nekaj časa, truda in potrpljenja, vendar pa je vsaka minuta novega življenja vredna čakanja v vrstah ter neštetih obupanih in jeznih elektronskih sporočil profesorjem.

Še več, vredna je izgubljenega leta, zamujene diplome ali neopravljenih izpitov. Komu se pravzaprav mudi diplomirati v trenutni situaciji na trgu zaposlitev?

Če ti starši ali ljubljeni želijo najboljše, bi te morali spodbujati k selitvi daleč stran. So stvari, ki ti jih ljudje doma ne morejo dati - to so izkušnje izgubljenega življenja za mejami domače države.

Bivanje v tujini v okviru programa Erasmus vključuje denarno pomoč, s katero se tudi tisti brez velikih prihrankov ne bi smel znajti v težavah. Če misliš, da se ti čas ne izteka, se motiš. Vedno težje je namreč vse pustiti in kar iti. Zato pobegni zdaj, ko te nazaj drži samo en prazen votel strah.

V treh mesecih na Irskem sem se naučila več kot prej v dveh letih.

Izboljšala sem svojo angleščino, še bolj kot to sem dobila samozavest pri svojem naglasu. Naučila sem se kuhati, brez strahu govoriti s tujci in živeti s samo toliko stvarmi, kolikor sem jih lahko spravila v en kovček.

Smatrati sem se začela za Evropejko, in ne Slovenko, saj sem spoznala, da smo si ne glede na narodnost mladi z vsega sveta na las podobni.

Da večje razdalje kot med Ukrajinci in Francozi obstajajo med sonarodnjaki v Braziliji ali Rusiji. Zaradi te izkušnje imam še močnejši občutek, da je mogoče in dostopno vse in da meje obstajajo le v naših glavah.

Spoznala sem, da je lahko boljše. In da je lahko slabše.

Po 20 letih ustvarjanja neke podobe o sebi, ki ji težko uideš med ljudmi, ki te poznajo, se v tujini lahko osvobodiš vsega, kar te je definiralo pred tem. Lahko se predstaviš kot druga oseba in začneš znova.

Predvsem pa so glavni razlog za izmenjavo ljudje, ljudje in ljudje. Čudoviti, barviti, pogumni, spontani, odpri, razumevajoči in topli.

Ljudje, ki bodo kljub kilometrom razdalje vedno ostali blizu tvojega srca, pa če ne druge­ga samo zato, ker bo misel nanje tako prijetno nostalgična.

Včasih si želim, da bi pozabila. Zavedanje dveh svetov boli. Vendar so spomini vse, kar mi je ostalo. Opominjajo me na to, da sem bila nekoč pogumna, da sem uresničevala svoje sanje, da sem podirala meje in življenje živela, tako kot ga je treba.

Aktivno, budno, čuječe, na robu med poznanim in nepoznanim. In da moram to ponoviti.

Napisala: Anamarija Lukovac

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja