Boštjan Videmšek: Upor - arabska pomlad in evropska jesen

Da pa bi zatorej lahko bila t.i. arabska pomlad nekakšna posledica facebooka, twitterja in drugih pridobitev informacijske tehnologije, bi bil vsekakor nadvse krivičen zaključek, meni med drugim tudi dolgoletni Delov poročevalec s kriznih žarišč Boštjan Videmšek:

• "Digitalna generacija je za ceno svojih življenj odšla na analogne ulice. Nič drugače ni bilo kakor pred Bastiljo ali Zimskih dvorcem. Otroci so s seboj na ulice pripeljali tudi starše, ki so večji del svojega življenja preživeli v mišjih luknjah, kamor jih je pregnal despotski represivni aparat. Njihov upor je, vsaj v prvih mesecih 'arabske ljudske vstaje', nosil pomembno sporočilo - zlu se je mogoče uspešno upreti."
  

Arabsko leto se je začelo decembra 2010 s samosežigom obupanega 26-letnega tunizijskega prodajalca sadja in zelenjave Mohameda Buazizija, kar je le nekaj dni po njegovi smrti ulice tunizijskih mest preplavilo s tisoči protestnikov.

In ko je tri tedne neuklonljivih protestov odneslo dolgoletnega diktatorja Zin el Abidin Ben Alija, je iskra upora preskočila še na Egipt. Po principu domin so v naslednjih nekaj mesecih mladi na ulicah Tunisa, Kaira, Sane, Homsa in Bengazija 'svetu dali lekcijo iz svobodoljublja in poguma.'

O uporu iz prve roke

Vse to je od blizu doživel in zatorej iz prve roke popisal in zapisal v nedavno izdano knjigo Upor: arabska pomlad in evropska jesen Boštjan Videmšek.

Za mestoma ganljivo in srce parajočo, predvsem pa neprecenljivo izčrpno in doživeto zgodbo arabske pomladi je Slavoj Žižek v uvodnik zapisal, da gre za knjigo, ki je 'preprosto obvezno branje za vsakega razmišljujočega državljana.' Še več.

"Videmškova nova knjiga je preprosto najboljša analiza sedanje globalne situacije, ne le pri nas, ampak tudi v svetovnem okviru. V racionalni državi bi jo morali natisniti v deset tisočih izvodih in jo zastonj deliti po srednjih šolah kot obvezno berilo za etiko in domovinsko vzgojo - ali kakor koli se že zdaj imenuje predmet, ki je naslednik razvpitega samoupravljanja s temelji marksizma," je bil v svojem navdušenju jasen filozof.

Knjiga, ki je opremljena z odličnimi fotografijami Videmškovega sodelavca na terenu in fotoreporterja Jureta Eržena, prinaša zgodbo o tem, kako se je Sredozemlje uprlo diktaturi in neoliberalizmu, pa tudi o tem, kako uspešen je bil ta upor, komu je uspel veliki met in komu so revolucijo ukradli. V Siriji naj bi bila med drugim precej podobna situacija kot v Egiptu, kjer lahko skozi poročanje medijev prav te dni  spremljamo novo poglavje revolucije.

Ko se ulice izpraznijo

V nadaljevanju zato objavljamo nekaj odlomkov iz Videmškove knjige, ki kažejo, da uporno stremljenje k boljšemu v srcih milijonov ostaja živo tudi potem, ko se ulice izpraznijo protestnih vrenj, pa tudi, kako velika sta lahko razočaranje in obup, kadar se sanje o boljšem jutri (navkljub vsemu) ne uresničijo.

Dr. Said Sadek, politični sociolog (iz pogovora v Kairu, 29. januar 2012):

• "Dve tretjini Egipčanov in Egipčank sta mlajši od 30 let. To je temelj revolucije in prihodnosti. Mnogi so izobraženi, številni brezposelni. Oni bodo revolucijo peljali naprej. Samo v Kairu živijo milijoni brezposelnih in jeznih mladeničev. Arabska ulica se bo šele začela dogajati."

Ahmed Ali iz Bengazija, srednješolski učitelj računalništva (iz pogovora v Ljubljani, 15. julij 2011):

• "Zdelo se mi je, da sanjam. Čez noč se je vse spremenilo. Okusil sem svobodo, tega se ne da opisati z besedami. Življenje in vse trpljenje za nazaj sta nenadoma dobila smisel. To je najlepši občutek ... Nato nas je rešil. Brez mednarodnega vojaškega posredovanja in zaprtja zračnega prostora nad Libijo bi se v Bengaziju zgodil velik pokol. Tako kot sta napovedovala Gadafi in njegov sin Saif. Bili smo obkoljeni, a ni nas bilo več strah. Prav vsi smo bili pripravljeni umreti za svobodo. Poti nazaj ni bilo več."

Robin Jasin Kasab, britansko-sirski pisatelj in aktivist (iz pogovora v Ljubljani in Londonu, 6. april 2013):

• "Mnogi moji prijatelji so izgubili upanje. Utrujeni so. Izgubili so iluzije. Veliko je depresije. Počutijo se osamljene in poražene. Zmaguje pesimizem. To lahko hitro razgradi osebnost. Tudi moj brat, ki je pred kratkim zbežal iz Sirije in sedaj ilegalno živi v Katarju, je klinično depresiven. Ne more ne spati ne misliti. Osebna življenja so propadla. Smrt je povsod navzoča. Kaj reči otrokom, ki zjutraj pred svojo hišo najdejo razkosano žensko truplo? To je sirski vsakdanjik, ki mu ni videti konca. Že dolgo ne gre več za revolucijo. Gre za golo preživetje."

Dr. Nikitas Kanakis, prostovoljni direktor grške podružnice Zdravnikov sveta (iz pogovora v Atenah, 22. maj 2013):

• "Da, v Grčiji se najbolj bojim tišine. Praznih ulic. Dejstva, da protestov skorajda ni več, ob tem pa so neonacisti vsak dan močnejši. Postajajo vladarji ulic. Zgodovina nas uči, da tišina vodi v totalitarnost in fašizem. Strah me je."

Marta Molina iz Cadiza, študentka antropologije (iz pogovora v Sevilli, 19. maj 2012):

• "Protesti so vprašanja brez odgovorov. Zdi se mi, da vsi iščejo ključ za ista vrata, a nihče si niti ne predstavlja, kaj se za temi vrati skriva. Sprašujem se, kaj in koliko lahko prispevam k pozitivnim družbenim spremembam, a potem mi misli hitro odtavajo v Argentino in Brazilijo, kamor bi se rada preselila po končanem študiju, saj kot antropologinja tu nimam - in tudi ne bom imela - prav nobene možnosti za zaposlitev."

Dr. Sipros Spirou, univerzitetni profesor antropologije (iz pogovora v Nikoziji, 26.marca 2013):

• "Za zdaj protesti niso bili številni. In bili so mirni. Od turške invazije leta 1974 nismo imeli krize. Šlo je samo na bolje. Zato smo pozabili, kako je, ko ti ne gre. Ker bodo imeli varčevalni ukrepi dolgoročen učinek, njihovo silovitost pa si ljudje lahko zdaj le predstavljajo, se zdi, da imajo mnogi še vedno občutek, da nastopajo v dramatičnem filmu s srečnim koncem. Mešanica jeze, strahu, tesnobe in negotovosti sproža tudi beg od odgovornosti in (samo)refleksije. Zato imate občutek, da se na otoku nič ne dogaja. Dogaja se v ljudeh. In to zelo intenzivno."

Tajda in Teja, dijakinji Gimnazije Ledina (iz pogovora v Ljubljani, na dan druge vseslovenske vstaje, 12. januarja 2013):

• "Tu sem zato, ker so nam, mladim, politične elite ukradle perspektivo. Najina generacija je izgubljena, a pri tem nismo mi prav nič krivi. Nekoč sva sanjali o službi, otrocih, karieri. Zdaj se zavedava, da je to utopija. Po študiju, ki tako ali tako ne bo več brezplačen, nameravava oditi v tujino."

Več o knjigi Upor: arabska pomlad in evropska jesen si lahko prebereš tudi na spletni povezavi Upor Boštjana Videmška, vsekakor pa ti jo tudi zares toplo priporočamo v študij in branje.

Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi.

Recenzijo pripravila Nataša Zupanc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord